Zakaj je dobro, da vpišem svojega otroka v programe poSKOKec?

Sodobna družba se je predala razvoju informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ki nam olajšujejo življenje, pri tem pa je družba pozabila na posledice, ki jih ima telesna aktivnost na človeka. Znano je, da je telesna nedejavnost ena izmed vodilnih vzrokov zaradi katerih pride do nastanka kroničnih bolezni kot so srčno žilne bolezni, osteoporoza, rakava obolenja itd.

Do nedavnega je veljalo prepričanje, da so predšolski otroci naravno dovolj telesno aktivni, vendar pa se je v zadnjih 10 letih izkazalo, da se veliko mlajših otrok ne giba dovolj, da bi ostali zdravi.

Gibanje je človekova primarna potreba, gibanje skozi igro pa je otrokova primarna potreba. Kot so zapisali Videmšek in sodelavci (2003), otroci svet okoli sebe spoznajo z gibanjem. Neprestano preizkušajo sposobnosti svojega telesa, gradijo zaupanje vase in pri tem doživljajo različne občutke. Pri tem pa si pridobijo veliko gibalnih izkušenj, ki predstavljajo osnovo za zahtevnejše gibalne vzorce.

Pomembno je vedeti, da je obdobje otroštva ključno pri oblikovanju navad za vseživljenjsko gibalno aktivnost. Zato je med najpomembnejšimi razlogi za gibalno v otroštvu predvsem navajanje na aktivni življenjski slog, ki naj bi se nadaljeval v poznejših življenjskih obdobjih, saj ima takšno vedenje mnoge pozitivne učinke na človekovo zdravje.

Predšolsko obdobje je obdobje temeljnega gibalnega razvoja. Strokovnjaki so ugotovili, da tistega kar otrok zamudi v zgodnjem otroštvu , kasneje ne more več nadoknaditi. Otrokove dejavnosti v prvih letih življenja so podlaga za kasnejše športne dejavnosti, hkrati pa vplivajo tudi na razvoj in oblikovanje vrste njihovih sposobnosti, lastnosti, zmožnosti in značilnosti (Videmšek, Strah in Starčević, 2001).

Potreba po gibanju se pojavi že pred rojstvom otroka, poleg tega pa je gibanje ena od prvih oblik otrokovega komuniciranja z okolico (Comma, 2012).
Predšolsko obdobje je obdobje temeljnega gibalnega razvoja. V tem obdobju je otroški organizem dovzeten za vplive okolja v zgodnjem otroštvu, prav to pa vpliva na razvoj njegove osebnosti (Videmšek in Visinski, 2001). Vpliva pa tudi na otrokov gibalni in funkcionalni razvoj, otrokove spoznavne, socialne ter čustvene sposobnosti in lastnosti (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003). Zato je pomembno, da v tem času otrok pridobi čim bolj pestro in široko paleto gibalnih izkušenj, ki so osnova kasnejšim gibalnim vzorcem. Ko smo že omenili se moramo zavedati dejstva, da kar zamudimo v najzgodnejšem razvojnem obdobju, kasneje težko nadoknadimo (Videmšek in Pišot, 2007).

Otrok mora imeti za naravni razvoj zagotovljene osnovne pogoje, kar pomeni, da se morajo motorični, senzorični in živčni sistemi ustrezno razvijati. Le harmonično delovanje vseh sistemov otroku omogoča, da se povezave v njegovih možganih povečujejo in nadgrajujejo in s tem omogočajo vedno bolj specializirano in zavestno gibanje (Cemičeva, 1997).

Razvoj poteka od naravnih oblik gibanja, do celostnih in skladno zahtevnejših gibalnih dejavnosti, v interakciji med zorenjem, učenjem in posameznikovo lastno voljno aktivnostjo. V predšolskem obdobju otrok pridobiva raznovrstne izkušnje predvsem z igro (Marjanovič Umek, 2001).

Igra otroku omogoča da spoznava svet okoli sebe, uči se socialnih vlog, spoznava pomen in smisel upoštevanja pravil, pomen sprejemanja drugačnosti. Gre za dejavnost, ki ji otroci posvečajo največ časa in jim predstavlja tudi najpomembnejše motivacijsko sredstvo za opravljanje raznovrstnih dejavnosti (Marjanović Umek in Zupančič, 2004). Z igro lahko otroka naučimo veliko stvari , hkrati pa dosežemo želene učinke tako na gibalni kot tudi na čustveni in socialni ravni.
Ključno je, da je pri otrocih telesna vadba zabavna, a jim hkrati predstavlja izziv, zaradi katerega se potrudijo in dosežejo zastavljene cilje.

V predšolskem obdobju imajo pomembno vlogo gibalne aktivnost, ki so sistematično načrtovane, upoštevajo celostni razvoj predšolskega otroka, so privlačne in domiselne ter omogočajo otrokom da gradijo pozitivne gibalne izkušnje (Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič, 2011).

Smernice za telesno aktivnost otrok starih 1-4 leta (Canadian Physical Activity Guidelines for the Early Years) svetujejo dan naj so otroci v teh letih telesno aktivni vsaj 180 minut dnevno, ne glede na intenzivnost telesne aktivnosti. Aktivnosti naj potekajo v različnih okoljih, progresija aktivnosti do 5 leta starosti je k vsaj 60 minutni intenzivnega gibanja. Več dnevne aktivnosti poskrbi za večje pozitivne učinke gibanja. Redna in zadostna telesna aktivnost ugodno vpliva na rast in zdravje kosti (v otroštvu je pomembno pridobivanje kostne gostote), mišic, motoričnih sposobnosti (hoja, tek, skakanje, poskakovanje, preskakovanje, plezanje, metanje) in na razvoj finih motoričnih sposobnosti (Zurc, 2008).

Ne smemo pa zanemariti vpliva gibalnega razvoja pri otrocih na druga področja razvoja, kot so socialni in čustveni razvoj, spoznavni razvoj in govorno-jezikovni razvoj, saj se gibalni razvoj z njimi ves čas prepleta (Povezanost sledenja razvoja otrok in učenja: dejavnosti v oddelkih za otroke od tretjega do šestega leta starosti, 2001). Če otrok ni dovolj telesno razvit in močan, ne more izvajati ustreznih aktivnosti in najobičajnejših nalog.

Prav zaradi pomena, ki ga ima gibanje pri otrokovem razvoju, je potrebno že v zgodnjem otroštvu ustvariti pozitiven odnos do gibalnih aktivnosti.
Če je vsak otrokov dan zapolnjen z raznovrstnim gibanjem, in tudi skupaj s starši, obstaja velika verjetnost, da bo otrok sčasoma sprejel gibanje kot način življenja, kar bo kasneje, ko odraste, tudi vplivalo na kvaliteto njegovega življenja (Videmšek in Pišot, 2007).

Otrok ima največ stika s svojo družino in skrbniki v predšolskem obdobju. Tej mu predstavljajo vzor, zato se otroci zgledujejo po njih. Navade, mnenja, aktivnosti prevzemajo od staršev in jih ponotranjijo (Tušak, Tušak in Tušak, 2003).

Zaradi tega imajo starši izredno pomembno vlogo v tem obdobju, saj je njihova naloga, da otroka spodbujajo, ter mu omogočajo razvoj gibalnih sposobnosti ter osnovnih elementov različnih gibalnih/športnih aktivnosti seveda skozi igro.

Poleg staršev pa imajo v predšolskem obdobju velik vpliv na otrokov gibalni razvoj tudi vzgojno-izobraževalne ustanove, med katere sodijo tudi vrtci. Predšolski otroci, ki obiskujejo vrtec so sicer deležni določene strukturirane telesne dejavnosti, vendar ta ne zadošča za zdrav otrokov razvoj, zato je naloga staršev da spodbujajo telesno dejavnost otrok, kar je še posebej pomembno pri tistih otrocih, ki ne obiskujejo vrtca (Resolucija o nacionalnem programu prehrane in telesne dejavnosti za zdravje 2015 -2025, povzeto po Zajec in drugi, 2010).

Starši se premalo zavedajo, da so posamezna področja otrokovega razvoja – telesno, gibalno, spoznavno, čustveno in socialno- TESNO POVEZANA.

Gibalna dejavnost prinaša določen red in disciplino v posameznikov ritem življenja. Če otrok razvija gibalne sposobnosti, ohranja in krepi svoje zdravje, gradi stike z ljudmi ter tako napreduje tudi na kognitivnem, socialnem in čustvenem področju. (Vadba naj spodbuja veselje, 2012).

Starši lahko spodbujajo otrokov gibalni razvoj na različne načine. Sprehod v gozd, kjer ima otrok možnost hoje po različnih talnih površinah, kamenju, listih, čez korenine, navzgor in navzdol v hribt, plezanje na drevesa itd. Premagovanje ovir na otroškem igrišču, plezanje po igralih, igranje z žogami različnih oblik, teže in materiala, vožnja z poganjalčkom… To so le nekatere izmed aktivnosti, ki jih lahko opravljajo otroci in ob tem razvijajo svoje gibalne sposobnosti. Starši naj skupaj z otroki opravljajo čim več aktivnost, do sedmega leta so lahko starši brez skrbi, saj raziskave kažejo da otroci šele takrat presežejo energijske motorične zmožnosti svojih staršev (Dupona Topič in Kajtna, 2011).

Ugotovili so, da se zdrav odnos do telesne dejavnosti razvija že v otroštvu do 12 leta, ter da ukvarjanje s telesno dejavnostjo v otroštvu pomembno vpliva na aktiven življenjski slog in zdravstveno stanje odraslega posameznika.

Raziskave kažejo, da je večina otrok premalo telesno aktivna. Telesna neaktivnost pa ima posledice na zdravju ljudi, ki se pokažejo kasneje v odrasli dobi. V starosti so ljudje bistveno bolj dovzetni za bolezni (Jeglič, 2012). Jeglič (2012) je v svoji raziskavi ugotovila, da lahko na zdravje ljudi v starosti vplivamo že v otroštvu. Zapisala je tri najverjetnejše predpostavke, ki vplivajo na zdravje v otroštvu in tudi kasneje v odraslosti, te so:

  • gibalna aktivnost v otroštvu ugodno vpliva na zdravje otroka, kar bo posledično koristno vplivalo tudi na zdravje odraslega;
  • dejaven življenjski slog v otroštvu ima neposredno pozitiven učinek na zdravje v poznejših letih;
  • gibalno aktivni odrasli, so bistveno manj ogroženi različnih bolezni, kot gibalno neaktivni.

Strokovnjaki se strinjajo, da ima redna telesna dejavnost otrok in mladostnikov ugodne učinke na zdravje, pomembno pripomore k preprečevanju debelosti pri mladostnikih in odraslih ter lahko zmanjša obolevnost in smrtnost v odraslosti.

Telesna aktivnost pomaga pri uravnavanju telesne teže, izboljša ravnovesje maščob v krvi, pripomore k uravnavanju telesnega maščevja, dvigne raven varovalnega holesterola (HDL) in zmanjšuje raven škodljivega holesterola (LDL), zmanjšuje neodzivnost na inzulin in povečuje kostno gostoto (Slovenske smernice za telesno dejavnost otrok in mladine, 2014).

Kot smo že zapisali ima telesna dejavnost pozitiven vpliv tudi na prekomerno težo, ki na žalost postaja problem tudi že pri predšolskih otrocih! Zmanjšana gibalna učinkovitost zaradi debelosti ne pomeni le zmanjšane kakovosti življenja in zdravja posameznika, ampak pomeni tudi potencialno zmanjšano delazmožnost v odrasli dobi, kar je pomembno za splošno učinkovitost in razvojni potencial družbe. Podatki kažejo, da so gibalno bolj učinkoviti mladostniki tudi akademsko bolj uspešni (Starc 2014).

Debelost v otroštvu in mladosti je na primer tesno povezana z večjo obolevnostjo in umrljivostjo pri odraslih. Hkrati je dokazano, da večina otrok, ki so debeli ob vstopu v šolo, ostaja debelih tudi, ko šolo zapustijo (Starc in Strel 2011).
Poleg vpliva na zdravje pa se posledice premajhne telesne aktivnosti otrok kažejo tudi na slabših gibalnih in funkcionalnih sposobnosti (Zurc, 2008).

Vse pogosteje se dogaja vključevanje otrok v športne vadbe že pred prvim letom starosti. Res je, da na otrokov celostni telesni razvoj lahko vplivamo že zelo zgodaj, a potrebno je vedeti, da mora biti vadba prilagojena določeni razvojni stopnji (Comma, 2012), ter da otrokovo spoznavanje z gibanjem poteka preko igre in da otroku gibanje predstavlja zabavo (Sila, 2012).

Dimec Česarjeva svetuje: »Ne peljimo otroka samo na nogometno igrišče, ampak tudi v telovadnico, na bazen, poleti na morje, pozimi smučat in sankat na bližnji hrib. Otrok bo nato hitro izrazil željo, da bi rad na primer plaval, igral odbojko, nogomet. Ljubezen do športa naj razvije sam, pri športu pa naj uživa in vztraja zaradi notranje motivacije«. Če ugotovimo, da otrok ni nadarjen za šport, ni nič narobe. Bo morda nadarjen za kakšno drugo stvar, na primer glasbo. Šport pa naj ohrani kot obliko rekreacije (Sila, 2012).

Tako prof. dr. Mateja Videmšek kot tudi prof. dr. Tanja Kajtna pravita, da lahko otroka vključimo v organizirano športno dejavnost že v prvem letu starosti, vendar obe poudarita da je zaradi otrokovega občutka varnosti in navezanosti na starše pomembno, da so v vadbo aktivno vključeni tudi starši .

Dr. Kajtna svetuje da je vključevanje otrok v organizirane športne pri dveh ali treh letih starosti pomembno, »saj je otrok takrat že nekoliko bolj samostojen, lažje razume navodila in jih zna hitreje izvesti«. Njegov govorni razvoj napreduje že do te mere, da z besedami izrazi svoje želje in ideje ter strinjanje oziroma nestrinjanje, kar vodji vadbe močno olajša delo (Mavrič, 2012b). Ker je pri tej starosti otrok še vedno zelo navezan na svoje starše, je pomembno, da se ti v takšno vadbo čim bolj dejavno vključujejo. Otrok je v navzočnosti enega izmed staršev veliko bolj sproščen, počuti se varnega, poleg tega pa vaditelj lahko izvaja številne dejavnosti, ki jih sicer ne bi mogel (Vadba naj spodbuja veselje, 2012).

Vloga staršev je tako ves čas zelo pomembna, saj na začetku spremljajo in nadzorujejo svojega otroka pri vsakem gibu. Po četrtem letu starosti pa starši počasi prepuščajo otroku vedno večjo samostojnost pri izvajanju različnih gibalnih nalog, športnemu učitelju pa večjo odgovornost pri usmerjanju in vodenju procesa športne vadbe (Comma, 2012).

Od tretjega oziroma četrtega leta lahko otroka že vključimo v samostojno splošno športno vadbo, ki naj temelji na naravnih oblikah gibanja, kot so tek, lazenje, plazenje, plezanje, skoki, poskoki ipd., na razvoju otrokovih gibalnih sposobnosti, kot so koordinacija (skladnost) gibanja, ravnotežje, moč, hitrost, gibljivost in natančnost. Otrok se tako postopoma zaveda lastnega telesa ter spoznava in usvaja različne športne zvrsti (osnovne elemente atletike, gimnastike, igrice z žogo itd.), pri čemer je pomembno, da je vadba prilagojena njegovim sposobnostim in interesom (Vadba naj spodbuja veselje, 2012).

Otrokom je potrebno v tem času predstaviti čim več športov in jim dopustiti, da se sami odločijo, kateri šport jim je najljubši.
Profesorica na Fakulteti za šport, Mateja Videmšek priporoča vse športe, vendar opozarja, da je potrebno biti pozoren zlasti pri tistih, ki zahtevajo nekoliko zgodnejši začetek. Tu gre za športe kot so plavanje, športna in ritmična gimnastika, umetnostno drsanje ipd., saj gre za športe ki vključujejo visoko specializirana in specifična gibanja, za osvojitev katerih potrebujemo nekoliko več časa. Pri teh športih si je treba prizadevati za čim večjo pestrost in širino, kar spodbuja celostni razvoj otroka in njegovo motivacijo (Vadba naj spodbuja veselje, 2012).

Še nekaj o zgodnji specializaciji otrok. Za otrokov razvoj ima lahko zgodnja specializacija negativne posledice, zlasti če ne upošteva dejstva, da naj bi šport vsaj do osmega leta temeljil na igri, med katero naj bi otrok osvojil raznovrstne gibalne izkušnje. Živčni sistem otroka namreč še ni dozorel za bolj zapletene in zahtevnejše gibe; otroci so šele takrat sposobni večjih psihičnih in telesnih obremenitev. V specializacijo za posamezno panogo so se zaradi akumuliranega znanja in ustrezno diferencirane motorike praviloma sposobni usmeriti med sedmim in desetim letom, pri nekaterih športih tudi že nekoliko prej, vendar pa se je treba zavedati, da prezgodnja specializacija in spodbujanje tekmovalnosti škodujeta otrokovemu telesnemu, čustvenemu in socialnemu razvoju. Zaželeno je, da se tudi predšolski otroci skozi igro seznanjajo z osnovnimi elementi različnih športov, vendar z ustreznimi športnimi pripomočki, ki so prilagojeni njihovi razvojni stopnji (Vadba naj spodbuja veselje, 2012).

Po podatkih raziskav se v starosti od šestega do desetega leta v organizirane športne dejavnosti vključi približno dve tretjini športno dejavnih otrok. V nekaterih športih že prej. Vprašati se je potrebno ali je to smiselno, ali je prezgodaj? Kakšno korist ima otrok, njegov športni razvoj? Škof (2007) je zapisal, da ko programi niso prilagojeni otrokom, ko igro in učenje zamenja ozka specializacija in pritisk tekmovanj, pretirana »resnost« vadbe itd., pozitivnost športa za otrokov razvoj postaja zelo vprašljiva. Zato je bolj kot vprašanje o smiselnosti in potrebnosti zelo zgodnjega vključevanja in selekcioniranja otrok v posamezni šport na mestu vprašanje o vsebinah in kakšna organizirana športna dejavnost je primerna za otroka (Škof, 2007).
Nedvomno se specializacija in sodelovanje na tekmovanjih pod pritiskom v mnogih športih začenjata veliko prezgodaj. To je v nasprotju tudi s spoznanji o pomembnosti dolgoročnega koncepta razvoja mladih, nadarjenih za šport (Škof, 2007).

Katera starost je tista, ki je primerna za specializacijo otroka v posamezno športno dejavnost, se od športa do športa razlikuje. Poznamo mejnike, pri katerih se otroci lahko ali celo morajo specializirati, v kolikor si kdaj v tem športu želijo uspeti. Pomembno je, da se za to zares odločijo otroci sami in da ožja specializacija ni prehitra (Stariha, 2014).

Omenimo lahko še nekaj pozitivnih učinkov popoldanske športne vadbe, ki jih je zapisala avtorica članka Vadba naj spodbuja veselje (2012) po pogovoru s prof. dr. Matejo Videmšek iz Fakultete za šport.

Zapisala je, da bo otrok, ki je že od malega hodil na popoldansko športno vadbo, imel manj težav z navezovanjem stikov z drugimi vrstniki. Ko bo začel hoditi v šolo, bo že navajen na sodelovanje v skupini, biti »fer« v igri, sproti bo opravljal šolske obveznosti, da bo lahko hodil na treninge. Prav tako bo spoznaval in opazoval svoje gibalne sposobnosti in spremembe, užival ob uspehu in napredku ter se naučil prenašati poraz. Primerna športna dejavnost otroku omogoča sprostitev, obvladovanje stresa, tesnobe in potrtosti, spodbuja gradnjo samospoštovanja in pozitivne samopodobe ter pomaga pri socializaciji in oblikovanju dejavnega odnosa do samega sebe in sveta.

Ne smemo pa pozabiti pomembne informacije in ta je da aktiven otrok navadno postane aktiven odrasel človek!