Predstavljamo Vam Simono Premrl – dresurno jahačico, ki si je žepnino v višini 300€ prislužila z uspehi na domačih in tujih prvenstvih. Nad konji je navdušena že od malih nog, ko je s starši vikende preživljala v Lipici. Že takrat je spoznala, da je to pravi šport zanjo. Kaj nam je še povedala, pa si preberite v nadaljevanju.

 
Zagotovo se ti je v dotedanji športni karieri pripetil kakšen spodrsljaj, nevšečnost... Nam lahko zaupaš, kaj se je zgodilo?

Če prav pomislim, ni bilo nobenega večjega spodrsljaja, ki bi mi ostal za vedno v spominu. Zgodilo se mi je, da sem bila glavna oz. edina favoritinja za naslov državne prvakinje, pa sem na koncu zaradi mojega plašnega Lipicanca osvojila srebro. Vendar menim, da je vsak spodrsljaj samo ena izkušnja več za naprej in ob spodrsljajih dobivam nov in še večji zagon.

Najbrž si v tem času kdaj pomislila, da bi odnehala. Kako se soočiš s takimi mislimi in kaj te prepriča, da nadaljuješ?

Res je, včasih prideš v situacijo, ko pomisliš, da bi najraje odnehal, vendar ko pomislim, da bi odnehala, se vprašam, kam je bil vložen ves moj čas in trud in kaj bi počela, če bi odnehala in na koncu vedno pridem do zaključka, da enostavno ne bi mogla živeti brez konjev.

Kaj bi sporočila vsem tistim mladim, ki jim šport in rekreacija predstavljata izgubo časa, nevšečnost…?

Mislim, da  se za vsakega najde kakšen šport, ki bi užival v njem. Nikakor ni izguba časa, k večjemu si tako zapolniš urnik, in ni lepšega občutka, ko prideš domov ves utrujen in veš, da si storil nekaj dobrega zase in za svoje telo.

Danes je vse večji poudarek na zdravem življenjskem slogu, rekreaciji... Zakaj se ti zdi, da je to tako pomembno?

Dandanes vsi živimo zelo nezdravo. Zaradi pomanjkanja časa, se nezdravo prehranjujemo in premalo gibljemo, ker imamo že za vsako stvar stroj, ki naredi namesto nas. Včasih so se ljudje veliko več gibali in zato je bilo tudi manj obolenj. Menim, da bi se zaradi zdravja morali več gibati.

Kakšne so tvoje športne ambicije? Kje se vidiš čez 10 let?

Ker v Sloveniji dresurno jahanje ni tako razvito, je zato zelo težko uspeti. Želim si, da bi nekoč postala uspešna tekmovalka na svetovni ravni in bi posegala po najvišjih stopničkah, kar je seveda zelo težko, ker v tem športu ni samo talent in veliko treniranja ampak je odvisno tudi od kvalitete konja. Za uspeh v tem športu potrebuješ zelo veliko finančne podpore. Srčno upam, da mi bo nekoč uspelo jahati na olimpijskih igrah.

Se želiš s športom ukvarjati v življenju profesionalno?

Delam na tem, da se bom lahko nekoč profesionalno ukvarjala s tem športom kot jahač in kot trener ter da bom lahko z drugimi delila svoje izkušnje in znanje. Moje sanje so, da bi nekoč imela svoj konjeniški center.

Kakšna je bila tvoja reakcija, ko si izvedela, da si izbrana za dobitnika poSKOKčeve žepnine? V kakšne namene si jo porabila?

Bila sem pozitivno presenečena. Konja imam zdaj že 1 leto v Ljubljani in v času, ko sem bila še v srednji šoli in med počitnicami, sem se vozila vsak dan v Ljubljano, zato mi je prav prišel, da sem si pokrila stroške goriva za 1 mesec.

Kaj meniš o projektu poSKOKčeve žepnine?

Mislim, da je to zelo lepo, ker podpirate nas, mlade športnike in nam na tak način dajete voljo in pomoč za naprej.

Kaj bi sporočila mladim, ki si želijo stopiti na pot, podobno tvoji?

Za uspeh se moraš veliko stvarem odreči, vendar na koncu, ko uspeš, vidiš, da se je izplačalo. Tega občutka se ne da opisati, lahko pa rečem, da se izplača!